|
so:text
|
V misli si postavimo pravičnega človeka, preprostega in plemenitega, ki se - po Ajshilovih besedah - noče "dober zdeti, temveč hoče to biti". Odvzeti mu moramo torej to "zdeti se"; kajti če se bo pravičen zdel, bo deležen časti in daril, kar se zdi takšen, in potem ne bo jasno, ali je pravičen zaradi pravice ali zaradi darov in časti. Torej moramo od njega odstraniti vse razen pravičnosti in si ga zamisliti v nasprotnem položaju od prvega. Ne da bi delal kakršnokoli krivico, naj se zdi največji krivičnež, da bo najbolj preizkušen v pravičnosti, ker ga ne bo zmehčal slab ugled in to, kar iz njega nastaja. Naj tako hodi nespremenljiv do smrti; zdi naj se, da je krivičen skozi vse življenje, bo pa naj pravičen. /.../ Ljudje, ki namesto pravičnosti hvalijo krivičnost, bodo govorili tole: takšen pravičen človek bo bičan, mučen, zvezan; izžgali mu bodo oči in ga končno potem, ko bo vse to pretrpel, križali. (sl) |
